Miniaturi servisnega dostavnika in odprtega poltovornjaka v merilu 1:43, ki ju predstavlja Schuco, bosta razveselili zbiratelje in ljubitelje vozil iz nekdanjih držav vzhodnega bloka, kamor je do porušenja berlinskega zidu in združitve z sestrsko Zahodno Nemčijo spadala tudi Nemška demokratična republika (DDR). Barkas B1000 je bil namreč dolga leta edino vzhodnonemško lahko gospodarsko vozilo, ki je nastalo v skupini IFA, ki je nastala z nacionalizacijo in združitvijo tamkajšnjih avtomobilskih proizvajalcev.
Projekt razvoja novega enotonskega gospodarskega vozila se je pričel že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, po številnih prototipih pa je bil končno je bil pripravljen za proizvodnjo leta 1961, ko so prvih 275 izdelali v tovarni Hainichen. približno 25 kilometrov od Chemnitza (takrat znanega kot Karl-Marx-Stadt).
Ker je bil Barkas edini dostavnik srednje velikosti v DDR, je bil prilagojen za vse namene in so ga izdelovali v številnih izvedbah od policijskih kombijev, reševalnih vozil in minibusov do tovornih dostavnikov, tovornjakov in prekucnikov. Večino so jih dobavljali javnim podjetjem, zasebniki pa so v šestdesetih letih lahko pričakovali, da bodo na dobavo čakali tudi več kot deset let. Med uporabniki je bila tudi zloglasna vzhodnonemška državna varnost Stasi, ki je ta vozila, tudi v podobi dostavnikov za prevoz hrane, uporabljala za prikrite prevoze zapornikov. Državljane so pogosto ugrabili neposredno z ulice, v majhnih celicah brez oken na zadnjem delu vozila je bilo mogoče voziti do pet zapornikov.
Preprosta robustna zasnova je bila zelo primerna za slabe ceste nekdanje DDR. Barkasa so v začetku proizvodnje radi primerjali s takratnim Volkswagnovim Transporterjem in menda je bil v določenih lastnostih celo boljši, predvsem, ker ga je bilo zaradi namestitve motorja in pogona spredaj, lažje natovarjati.






Dvotaktne motorje so v Barkase vgrajevali vse do leta 1987, ko so jih zamenjali Volkswagnovi 1,3-litrski štiritaktni štirivaljniki, pri belgijskem uvozniku pa so naknadno vgrajevali celo Fordove 1,8-litrske dizelske motorje. V tridesetih letih proizvodnje so izdelali 175.964 primerkov. Dostavnik je skozi leta doživel več drobnih popravkov, v tovarni pa so imeli pripravljenega tudi naslednika, ki bi imel oznako B1000-1. Toda po padcu berlinskega zidu se proizvodnja niti ni dobro začela, izdelali so jih nekaj več kot 1.700 in zgodba o legendarnem vozilu se je leta 1991 končala.