Čeprav se zdi, da je množičen pojav električnih vozil še razmeroma oddaljen, se spremembe obetajo tudi pri lahkih gospodarskih vozilih. S številom proizvajalcev, ki imajo takšna vozila že v svoji ponudbi ali pa načrtujejo njihovo uvedbo, se veča tudi njihovo število na cestah. Res je, da v Sloveniji še zaostajamo za električno mobilno bolj razvitimi državami, toda dejstvo je, da je vsako leto več na novo registriranih električnih vozil, nekateri večji flotni nakupi (zadnji primer je Pošta Slovenije) pa nakazujejo, da se bodo za električne dostavnike v največji meri verjetno odločala podjetja, ki večino voženj opravijo v mestnih okoljih v razdalji do približno 100 kilometrov, kar ne zahteva vmesnega polnjenja baterij.
PREDNOSTI IN SLABOSTI
Med glavnimi prednostmi električnih dostavnikov je njihova okoljska sprejemljivost, saj v ozračje ne spuščajo ogljikovega dioksida in žveplovih oksidov. To je pomembno tudi zaradi omejitev, ki že veljajo v nekaterih evropskih mestnih središčih.
Drugi pomembni dejavnik so operativni stroški, saj primeri nekaterih izračunov kažejo, da je obratovanje električnih dostavnikov za približno petino cenejše od tistih, ki imajo motorje z notranjim zgorevanjem, pri čemer je upoštevano tudi cenejše vzdrževanje
Nezanemarljive so tudi državne vzpodbude pri nakupu s pomočjo tako imenovanih ekoloških subvencij, medtem, ko vsaj pri nas čakamo še morebitne vzpodbude zavarovalnic in drugih, ki vplivajo na stroške pri nakupu.
Tiho delovanje električnih motorjev je še ena prednost električnih dostavnikov v primerjavi s tistimi, ki jih poganjajo bencinski ali dizelski motorji. Manjši nivo hrupa pomeni prijaznejše delovno okolje za voznika in tudi možnosti dostave v nočnih ali zgodnjih jutranjih urah.
Uporaba električnih dostavnikov je razmeroma enostavna, poleg tega pa vsaj v družbah, kjer so bolj zapriseženi varovanju okolja, lastništvo električnih lahkih gospodarskih vozil pripomore k stopnji družbene odgovornosti in nenazadnje ugleda posameznega podjetja.
Seveda poleg prednosti pri električnih dostavnikih obstaja tudi nekaj slabosti, pred katerimi si ne kaže zatiskati oči. Med prvimi je doseg z enim polnjenjem baterij, ki kljub izboljšavam ni še niti približno takšen kot pri vozilih s klasičnim pogonom, ki z eno posodo goriva lahko prevozijo bistveno več.
S tem je povezan tudi čas polnjenja baterij, ki je neprimerljivo daljši kot polnjenje posode z gorivom pri običajnem dostavniku. Na hitrih polnilnicah je sicer mogoče napolniti baterije do treh četrtin zmogljivosti v dobre pol ure, z običajnim polnjenjem iz električnega omrežja pa polnjenje lahko traja tudi osem ur ali celo več.
Kljub temu, da so električni dostavniki cenejši za uporabo kot običajni, porodniški krči pri razvoju in izdelavi posameznih delov baterijskega sklopa vplivajo na to, da so takšna vozila v primerjavi s tistimi, ki jih poganjajo fosilna goriva, še vedno zelo draga.
Na hitrost praznjenja baterije vplivajo številni dejavniki, od klimatskih razmer, kjer sta največja sovražnika vlaga in nizke temperature, do konfiguracije ceste po katerih vozi dostavnik in od ravnanja voznika, oziroma dejstva ali je pripravljen voziti varčno, ali pa morda zaradi zamude vozi bolj dinamično. To seveda pomeni, da se obljubljeni doseg lahko občutno skrajša.
Poleg tega baterije sčasoma in s pogostim polnjenjem začenjajo izgubljati svojo zmogljivost. Zato večina proizvajalcev električnih dostavnikov ponuja podaljšano jamstvo, da bi bilo delovanje baterije usklajeno z življenjsko dobo vozila.
