Pisalo se je leto 1980, ko so pri francoskem Renaultu ponosno predstavljali prvo generacijo Trafica, ki je dobil nalogo, da spremeni dotedanje pojmovanje transporta z lahkimi gospodarskimi vozili. S Traficom so nadomestili močno ostareli model Estafette, ki so ga izdelovali vse od leta 1959, z njim pa so nameravali tekmovati tako s francoskima tekmecema Citroenom C25 in Peugeotom J5 kot tudi s Fordom Transitom in Volkswagnom Transporterjem. Ime novega dostavnika ni bilo izbrano naključno, saj beseda trafic v francoščini pomeni trgovino, poslovanje. Poleg tega je novo vozilo prineslo preobrat v oblikovanju, saj je med prvimi v tem razredu imelo aerodinamično linijo sprednjega dela karoserije, ki jo je še posebej zaznamovala izbočena maska hladilnika.
Po desetletju prva prenova
Trafic je v prvi generaciji veljal za nizkocenovno in za vzdrževanje nezahtevno vozilo. Sprva so ga opremljali z 1,4-litrskim bencinskim motorjem, ki je razvil skromnih 47 konjskih moči, poleg tega tudi z 2,1-litrskim dizelskim štirivaljnikom, ki je razvil 60 konjskih moči, ki sta imela štiri- oziroma petstopenjski ročni menjalnik. Na voljo so bile različne tovorne in potniške izvedbe, podaljšana in povišana karoserija je bila priljubljena tudi pri proizvajalcih avtodomov, seveda pa je Trafic opravljal delo tudi pri reševalcih, policistih, komunalnih službah, številnih obrtnikih in nenazadnje tudi pri družinah z več člani.
Leta 1985 so pri Renaultu ponudili tudi Trafica s štirikolesnim pogonom, s čimer so hoteli pridobiti tudi tiste kupce, ki so rabili dostavno vozilo na slabše utrjenih voziščih ali celo tam, kjer je zmanjkalo cest.
Leta 1991, torej desetletje o začetku proizvodnje je bil Trafic deležen prvih manjših posodobitev, ki niso vplivale na njegov karakter, medtem, ko so bile večje spremembe opravljene v letu 1995, ko so mu med drugim nadeli novo masko hladilnika, žaromete in zadnje luči ter temeljito posodobili voznikovo delovno mesto. Leta 1997 je v skupni projekt z Renaultom vstopil tudi General Motors, ki je zakupil del proizvodnje za tehnično in oblikovno podobno vozili Opel oziroma Vauxhall Arena. A s tem se Traficovo poslanstvo še ni končalo, General Motors je vozilo prodajal tudi kot Chevrolet Trafic, na ameriški strani Atlantica pa je na njegovi osnovi nastajal avtodom Winnebago Lesharo. Korenine Traficove prve generacije so tudi v modelu Winger, ki ga od leta 2007 izdeluje indijska Tata.
Pri Renaultu so v enaidvajsetih letih izdelali kar 950.000 Traficov, leta 2001 pa je končno prišla zamenjava v podobi druge generacije.
Druga generacija in jumbo streha
Po dolgem odlašanju so pri Renaultu leta 2001 končno predstavili drugo generacijo Trafica, ki sicer ni zdržal tako dolgo kot predhodnik, vseeno pa so ga izdelovali celih trinajst let. Novinec je pod kodno oznako X83 že nastajal v času, ko pri dostavnikih ni bilo pomembno samo kaj je zadaj, ampak tudi kaj je spredaj. Oblikovalci so naredili aerodinamični sprednji del, ki se je nadaljeval v rahlo strešno kupolo, po vzoru letala Boeing 747, bočne linije so zaznamovali robovi pri dnu in zajetne plastične obloge, zadaj pa so v prid večji površini tovornih vrat, svetlobna telesa vdelali v strešne stebričke. Renault je novo generacijo Trafica snoval skupaj z Oplom, ki je pripeval proizvodnjo v britanskem Lutonu, a ker tamkajšnji obrat ni imel zadostne višine, so povišane izvedbe še vedno izdelovali v Franciji. V navezi z Nissanom, ki je svoj model na osnovi Trafica poimenoval Primastar, je del proizvodnje potekal tudi v španski Barceloni.
Poleg ostalega se je druga generacija Trafica ponašala tudi z novimi sodobnimi turbodizelskimi motorji z neposrednim vbrizgom goriva in z gibno prostornino 1,9, 2,0 in 2,5 litra: Vsi motorji so bili na voljo s šeststopenjskimi ročnimi menjalniki za doplačilo so ponujali tudi samodejnega.
V času druge generacije se je zgodila ena sama manjša prenova, sicer pa je vozilo vztrajalo na cestah dolgih 13 let, kar tudi za razred dostavnikov ni malo.
Ponovna selitev v Francijo
V tretji generaciji, ki jo je Renault poslal na ceste sredi leta 2014, se je Trafic vrnil v domače okolje, v tovarno Sandouville v Franciji, kjer izdelujejo vse različice, tudi povišane za novi Oplov Vivaro. Novinca so v Renaultovem razvojnem oddelku zasnovali v duhu zahtev sodobnega transporta, torej z novimi ekonomičnimi 1,6-litrskimi turbodizelskimi motorji, popolnoma prenovljeno notranjostjo, z multimedijskim sistemom, povečanim tovornim prostorom in s še drugimi lastnostmi, ki to lahko gospodarsko vozilo postavljajo v vrh v svojem razredu. Poleg »originalnega« Trafica in njegovega bratranca Opla Vivara, se od letos na cestah pojavljata še dva sorodnika in sicer Nissan NV300 in Fiat Talento.
