Globalna gospodarska tekma je popolnoma premešala oskrbno verigo blaga, zato se je vloga avtoprevozniških podjetij in njihove osnovne dejavnosti močno okrepila. Avtoprevozniki prevažajo blago iz enega na drugi konec Evrope, kar za njihove voznike pomeni še bolj intenzivno odsotnost od njihovih družin. Povečala se je tudi ponudba čedalje cenejših avtoprevozniških storitev predvsem na strani podjetij iz novonastalih članic Evropske unije. Skratka intenzivna konkurenčna tekma v avtoprevozniški dejavnosti se je že zdavnaj začela.
Vse lepo in prav, če ni zapletov in posel teče gladko in brez težav. Vsi pa vemo, da se lahko zelo zaplete, kadar se zgodi nesreča oziroma je poškodovan tovor in zanj odgovarja prevoznik. Špediterji se po navadi postavijo na stran naročnikov in »obremenijo« prevoznika še preden je njegova odgovornost sploh dokazana. Odnos naročnikov do prevoznikov niha od prijaznega »predenja« do nesramnega rohnenja in izsiljevanja na vseh nivojih, seveda pa je vse odvisno od trenutne situacije na trgu ponudbe in povpraševanja po prevozniških storitvah. Stiske prevoznikov so včasih prehude, kar privede do njihovega popuščanja naročnikom, a vse ima svoje meje. Kdaj naj potem prevoznik ustavi stampedo »nezadovoljnih« naročnikov? Odgovor na to vprašanje si poišče vsak sam, vendar je vsakršno popuščanje prevoznikov naročnikom tudi njihovo umiranje na obroke.
Prevoznik mora v trenutku poškodovanja blaga obvestiti svojo zavarovalnico, včasih tudi lokalno policijo, zaščititi dokaze, poiskati rešitve za blago, ki ga je mogoče rešiti in plačati nastalo škodo v primeru lastne odgovornosti. Če vse teče, kot namazano in prav, je škoda krita, prevoznik varen in njegov voznik na koncu ohrani svoje delo. Lahko se pa tudi zelo zaplete. Razlogi za nastanek škode na blagu, ki ga prevaža prevoznik so različni: prometna nesreča, katere povzročitelj je voznik prevoznika, ostro zaviranje med vožnjo, nepravilno pritrjevanje tovora ali prostorske vrzeli blaga na tovornem vozilu pred prevozom, nespretnost med nakladanjem ali razkladanjem blaga (kadar to počne voznik), pomanjkljiva skrb za tovor v času počitka ali tudi nepravilen izbor kraja počitka, škoda na tovoru, ki jo povzročijo begunci in prevzem naloga za prevoz blaga brez upoštevanja časovnih in tehničnih omejitev prevoznika.
Kombinacija nepravilnega pritrjevanja tovora s prostorskimi vrzelmi ter ostro zaviranje med vožnjo so tudi najbolj pogosti razlogi za poškodovanje tovora. Kljub odgovornosti prevoznika se pri velikih naročnikih dogaja, da voznik ne sme prisostvovati nakladanju in pritrjevanju tovora, res pa je da je slaba izvedba nakladanja pri naglem zaviranju voznika recept za prevrnitev in poškodovanje tovora. Zavarovalnice pozitivno rešujejo take zaplete, vsaj kar se tiče poškodovanja tovora. Zgodi se tudi, da se poškoduje priklopno vozilo, čigar poškodbe so po navadi izključene iz kasko kritja zavarovalnic.
Počitek voznika je neizogiben del prevoza blaga, zato se je tudi potrebno dobro pripraviti nanj. Najbolje je, da voznik poišče ustrezno varovano parkirno mesto, kar je izjemno težko, v veliki večini primerov pa celo nemogoče. Ostala prilagojena parkirišča namenjena tovornim vozilom se nahajajo na obrobju večjih mest na bencinskih črpalkah. Najbolje je, če so ta parkirišča osvetljena in polna tovornih vozil. Skrb za blago tudi pomeni, da mora voznik počivati v tovornem vozilu, ki je ves čas priklopljeno na priključno vozilo. Kljub prevoznikovi skrbi je vlom v tovorno vozilo in kraja blaga pogosta nevarnost, ki se ji ne da popolnoma izogniti. Pri reševanju tatvin so zavarovalnice bolj previdne, zato je pomembno da prevoznik preuči pogoje svoje zavarovalnice in pripravi voznike na ustrezna ravnanja ter preventivo pred nastankom škode.
Kreativnost naročnikov pri postavljanju zahtevkov do prevoznika zaradi poškodovanega blaga je včasih prav neverjetna. CMR konvencija in njene dobrobiti v zavedanju naročnikov lahko kar izginejo, kar privede no neupravičenih zahtevkov s strani naročnikov predvsem kar se tiče višine odgovornosti, ki jo naročniki prepogosto enačijo s fakturno vrednostjo blaga in ostalimi pripadajočimi stroški. Naslednja nevarnost se skriva v definiranju obsega poškodovanega blaga, saj je jasno, da prevzemnik blaga si ne želi prevzeti blago, ki je delno poškodovano in meni da je poškodovano blago v celoti. V takih in podobnih primerih se je potrebno posvetovati s svojo zavarovalnico.
Vrednost blaga med mednarodnim prevozom se po navadi precej razlikuje od maksimalne višine odgovornosti prevoznika. Kadar je vrednost blaga nižja od višine prevoznikove odgovornosti po navadi ni težav; zaplete se šele takrat kadar je vrednost blaga višja od prevoznikove odgovornosti. CMR konvencija je nastala v Ženevi leta 1956 s cilji poenotenja strokovnih terminov, ki pokrivajo področje med državnega cestnega transporta in ureditve medsebojnih pravic in obveznosti med prevozniki in lastniki blaga. Konvencija je nastala z namenom urejanja zapletenih situacij ob nastanku škode, seveda pa to ne pomeni, da se da z njeno pomočjo urediti vse zaplete, kateri nastanejo med opravljanjem avtoprevozniške dejavnosti. Poseben poudarek je potrebno posvetiti kabotažnim prevozom, ki niso del CMR konvencije, zato jih zavarovalnice ne krijejo avtomatsko, ampak se je potrebno zanje dogovoriti posebej.
Po 23. členu CMR konvencije je prevoznikova odgovornost po navadi omejena z 8,33 SDR (Special Drawing Rights) na kilogram kosmate teže prevoženega blaga ali cca 11,30 Eur* (vrednost prevoznikove odgovornosti se izmeri glede na dnevni tečaj SDR na dan nastanka škode). Tako poškodovanje 15.000 kg tovora, katerega vrednost znaša 330.000 Eur pomeni naslednjo višino avtoprevoznikove odgovornosti po 23. členu CMR konvencije: 15.000 kg x 11,30Eur/kg = 169.500 Eur Prav zaradi te omejitve, pa se nad omenjeno vrednostjo kosmate teže kilograma prevoženega blaga pojavi vrednostna vrzel, za katero v večini primerov prevoznik ne odgovarja. Vrednost blaga je v takem primeru višja od omejene prevoznikove odgovornosti in predstavlja riziko izgube za lastnika blaga.
Nekateri lastniki blaga niso osveščeni glede vsebine in omejene višine odgovornosti prevoznika, znajo pa obremeniti prevoznika s stališčem njegove nesporne krivde, na koncu pa prevoznika odpustijo in poiščejo drugega prevoznika do njegove naslednje nesreče. Višina in vsebina prevoznikove odgovornosti je dovolj visoka, da je edina prava pot prevoznika v smeri ohranjanja njegovega posla neprestana skrb za blago in ustrezno zavarovalno krije ter skrb za osveščenost njegovih voznikov. Vozniki so tisti, ki s svojo prisotnostjo skrbijo za primerno nakladanje ter razkladanje in pritrjevanje tovora ter umirjeno in razmeram na cesti prilagojeno vožnjo.